V omrežju je iskanje naslovov IP postopek prevajanja med naslovi IP in imeni internetnih domen. Iskanje naslova IP naprej pretvori internetno ime v naslov IP. Povratno iskanje naslova IP pretvori številko naslova IP v ime. Pri večini uporabnikov računalnikov se ta proces odvija v zakulisju.
Kaj je naslov IP?
Naslov internetnega protokola (naslov IP) je edinstvena številka, dodeljena računalniški napravi, kot je računalnik, pametni telefon ali tablični računalnik, za njeno identifikacijo v omrežju.
Naslovi IPv4 so 32-bitne številke in zagotavljajo približno 4 milijarde možnih številk. Najnovejša različica protokola IP (IPv6) ponuja skoraj neomejeno število edinstvenih naslovov. Naslov IPv4 je na primer videti kot 151.101.65.121; naslov IPv6 izgleda kot 2001:4860:4860::8844.
Zakaj obstaja iskanje naslova IP
Naslov IP je dolg niz številk, ki si ga je težko zapomniti in je dovzeten za tipografske napake. Zato se URL-ji uporabljajo za dostop do spletnih mest. URL-je si je lažje zapomniti in pravilno vnesti. V zakulisju pa se URL prevede v ustrezen številski naslov IP, da se naloži zahtevano spletno mesto.
Običajno se URL (običajno imenovan naslov spletnega mesta) vnese v spletni brskalnik v računalniku ali mobilni napravi. URL gre do usmerjevalnika ali modema, ki izvede iskanje strežnika imen domen (DNS) z uporabo usmerjevalne tabele. Nastali naslov IP identificira spletno mesto. Postopek je uporabniku neviden, saj v naslovni vrstici vidi samo spletno stran, ki ustreza naslovu URL.
Večina uporabnikov se redko mora ukvarjati z povratnim iskanjem IP. Uporabljajo se večinoma za odpravljanje težav z omrežjem, pogosto za iskanje imena domene naslova IP, ki povzroča težavo.
Storitve iskanja
Več internetnih storitev podpira tako naprej kot povratno iskanje IP za javne naslove. V internetu se te storitve zanašajo na sistem domenskih imen in so znane kot storitve iskanja DNS in povratne storitve iskanja DNS.
V lokalnem omrežju šole ali podjetja je možno tudi iskanje zasebnih naslovov IP. Ta omrežja uporabljajo notranje imenske strežnike, ki opravljajo funkcije, primerljive s funkcijami strežnikov DNS v internetu
Poleg DNS je Windows Internet Naming Service še ena tehnologija, ki jo je mogoče uporabiti za gradnjo storitev iskanja IP v zasebnih omrežjih.
Druge metode poimenovanja
Pred dinamičnim naslavljanjem IP je veliko omrežij malih podjetij manjkalo imenskim strežnikom. Ta omrežja so upravljala zasebna iskanja IP prek gostiteljskih datotek, ki so vsebovale sezname statičnih naslovov IP in povezanih imen računalnikov. Ta mehanizem iskanja IP se še vedno uporablja v nekaterih računalniških omrežjih Unix. Uporablja se tudi v domačih omrežjih brez usmerjevalnikov in s statičnim naslavljanjem IP.
Dynamic Host Configuration Protocol (DHCP) samodejno upravlja naslove IP znotraj omrežja. Omrežja, ki temeljijo na DHCP, se za vzdrževanje datotek gostitelja zanašajo na strežnik DHCP. V mnogih domovih in malih podjetjih je usmerjevalnik strežnik DHCP.
Strežnik DHCP prepozna vrsto naslovov IP, ne enega naslova IP. Posledično se lahko naslov IP ob naslednjem vnosu URL-ja razlikuje. Uporaba obsega naslovov IP omogoča več ljudem ogled spletnega mesta hkrati.
Pomožni programi, ki so priloženi operacijskemu sistemu računalniškega omrežja, omogočajo iskanje naslovov IP v zasebnih omrežjih LAN in internetu. V sistemu Windows na primer ukaz nslookup (vnesen v okno ukaznega poziva) podpira iskanje z uporabo imenskih strežnikov in gostiteljskih datotek.
Ukaz je enak za macOS in se vnese v terminalskem oknu.
Javna spletna mesta nslookup v internetu vključujejo Kloth.net, Network-Tools.com in CentralOps.net.
