Spletni brskalniki, kot so Microsoft Edge, Firefox, Chrome in Safari, se uvrščajo med najbolj priljubljene omrežne aplikacije na svetu. Ljudje uporabljajo te brskalnike za brskanje po osnovnih informacijah in druge potrebe, vključno s spletnim nakupovanjem in priložnostnimi igrami. Komunikacija spletnega strežnika temelji na omrežnih protokolih.
Spletni strežniki so tisti, ki zagotavljajo vsebino spletnim brskalnikom. Kar brskalnik zahteva, strežnik dostavi prek internetnih omrežnih povezav.
Načrtovanje omrežja odjemalec-strežnik in splet
Spletni brskalniki in spletni strežniki delujejo skupaj kot sistem odjemalec-strežnik. V računalniškem omrežju je odjemalec-strežnik standardna metoda za načrtovanje aplikacij, kjer se podatki hranijo na osrednjih lokacijah (strežniški računalniki) in se na zahtevo učinkovito delijo s poljubnim številom drugih računalnikov (odjemalci). Vsi spletni brskalniki delujejo kot odjemalci, ki zahtevajo informacije od spletnih mest (strežnikov).
Številni odjemalci spletnega brskalnika lahko zahtevajo podatke z istega spletnega mesta. Zahteve se lahko zgodijo ob različnih časih ali istočasno. Sistemi odjemalec-strežnik konceptualno zahtevajo, da vse zahteve do istega mesta obravnava en strežnik. Ker pa lahko v praksi obseg zahtev do spletnih strežnikov včasih zelo naraste, so spletni strežniki pogosto zgrajeni kot porazdeljena skupina strežniških računalnikov.
Za spletna mesta, priljubljena v različnih državah po svetu, je ta skupina spletnih strežnikov geografsko porazdeljena, da pomaga izboljšati odzivni čas brskalnikom. Če je strežnik bližje napravi, ki zahteva, je čas, potreben za dostavo vsebine, hitrejši, kot če bi bil strežnik dlje.
Omrežni protokoli za spletne brskalnike in strežnike
Spletni brskalniki in strežniki komunicirajo prek TCP/IP. Hypertext Transfer Protocol je standardni aplikacijski protokol poleg TCP/IP, ki podpira zahteve spletnega brskalnika in odzive strežnika.
Spletni brskalniki se za delo z URL-ji zanašajo tudi na DNS. Ti standardi protokola omogočajo različnim znamkam spletnih brskalnikov, da komunicirajo z različnimi znamkami spletnih strežnikov, ne da bi za vsako kombinacijo potrebovali posebno logiko.
Kot večina internetnega prometa tudi povezave spletnega brskalnika in strežnika običajno potekajo prek niza vmesnih omrežnih usmerjevalnikov.
Osnovna seja brskanja po spletu deluje takole:
- Oseba določi URL v brskalniku.
- Brskalnik sproži povezavo TCP s strežnikom ali strežniško skupino (privzeto z uporabo vrat 80) prek svojega naslova IP, kot je objavljen v DNS. Kot del tega postopka brskalnik izvede tudi zahteve za iskanje DNS za pretvorbo URL-ja v naslov IP.
- Ko strežnik zaključi potrditev svoje strani povezave TCP, brskalnik strežniku pošlje zahteve HTTP za pridobitev vsebine.
- Ko strežnik odgovori z vsebino za stran, jo brskalnik pridobi iz paketov HTTP in jo ustrezno prikaže. Vsebina lahko vključuje vdelane URL-je za reklamne pasice ali drugo zunanjo vsebino, kar posledično sproži brskalnik, da na te lokacije izda nove zahteve za povezavo TCP. Brskalnik lahko shrani tudi začasne informacije, imenovane piškotki, o svojih povezavah z lokalnimi datotekami v odjemalskem računalniku.
- Vse napake, do katerih pride med zahtevo po vsebini, se lahko prikažejo kot statusne vrstice
